 Pavel in Rudi sta nameravala preživeti dan v gorah blizu njunega doma.
»Zakaj bi v tako čudovitem vremenu moral vzeti s sabo pulover?« je Pavel vprašal Rudija, ko si je ta zavihtel svoj pulover čez ramo.
»No, nikoli ne veš. V tem letnem času se vreme pogosto spreminja. Greva!«
Fanta sta začela hoditi po travnatem pobočju proti železniškim tirom. Ko sta prišla do njih, sta pričela hoditi po jeklenih tračnicah. To je bil preizkus ravnotežja in Pavel se je včasih smejal, ko je Rudi padel s tračnice. Potem pa je bil na vrsti Rudi, da se smeji Pavlu.
|
|
Preberite več...
|
|
|
Vstanite, da vas preštejemo |
 Pred mnogimi leti je živel človek z imenom William Tyndale. Čeprav je bil zelo reven, je bil zelo pameten možakar. Skrbelo ga je, da mnogi ljudje v njegovi državi ne znajo brati. Posebej žalosten je bil, ker ljudje v Angliji niso mogli brati Svetega pisma v svojem jeziku. Nekateri ljudje so menili, da zanje ne bi bilo dobro, če bi brali Božjo besedo. Ampak William Tyndale se je odločil, da bo pomagal ljudem izvedeti, kaj je rekel Bog in kaj želi, da storijo.
Zaradi tega so ga mnogi ljudje sovražili. Nekateri so ga celo hoteli ubiti, zato je zapustil svojo državo in v drugi deželi prevajal Sveto pismo v angleščino.
|
|
Preberite več...
|
|
 Bila je zima. Nek moški je sam potoval po gostem gozdu. Na tleh je bila debela odeja snega in smrekove veje upogibala skoraj do tal. Naenkrat je popotnik prispel do široke reke. Bila je zaledenela. Tam je bila tudi tabla, na kateri je pisalo: »Prečkanje zaledenele reke je varno.« Možakar ni vedel, ali naj verjame napisu ali ne. Previdno je preizkusil led in se nato počasi začel plaziti po površini. Ko je bil približno na polovici, je zaslišal hrup. Po rečnem bregu je pridrvel mož s celo vprego konjev, ki so vlekli voz z debli. Z vso hitrostjo se je pognal čez reko in izginil v gozdu na drugi strani. Voznik je vedel, da lahko zaupa znaku. Verjel je.
|
|
Preberite več...
|
|
 Vojna je nekaj zelo žalostnega in groznega. Kjer divja, uniči pokrajino in rani veliko dobrih ljudi. Včasih vojaki ranijo celo majhne otroke. Bogu vojna ni všeč.
Nekje na drugi strani morja je divjala vojna in turški vojaki, ki niso ljubili Jezusa, so se borili s krščanskimi Armenci.
Mnogo družin je moralo zapustiti svoje lastne domove in odpeljali so jih kot vojne ujetnike. V neki družini so vojaki ubili očeta in ostali sta samo še deklica in njena mama. Vojaki so bili zelo jezni, ker je ta družina ljubila Jezusa. Nekega dne so materi ponovno rekli, naj zapusti svojo vero, ta pa je to ponovno zavrnila, kot že velikokrat prej. Vojaki so jo nato v napadu besa ubili. Deklico je ob tem preplavila žalost in strah. Ampak s tem še ni bilo konec njenih težav.
|
|
Preberite več...
|
|
 V Indiji pripovedujejo zgodbo o premožnem možu, ki je imel dva sinova. V svojem življenju si je nabral mnogo zlata, srebra in dragocenih kamnov, poleg tega pa tudi mnogo bogatih začimb. Živel je v krasni marmorni hiši s prečudovitim vrtom.
Čas je mineval, njega pa je začelo skrbeti, kaj se bo zgodilo z njegovim premoženjem, ko bo umrl. Bal se je, da bosta njegova sinova zapravila denar, za katerega je tako trdo delal. Odločil se je, da bo naredil preizkus, ki bo pokazal, kateri od sinov je modrejši.
|
|
Preberite več...
|
|
 Bila je prečudovita ročna ura iz belega zlata in ko je Jana gledala, kako leži v prelepi žametni škatlici, je zelo resno rekla: "Hranila in pazila jo bom vse življenje."
Nekaj tednov kasneje je Jana skupaj z družino in nekaj prijatelji odšla na poletne počitnice. Taborili so ob veliki reki. Da bi res imeli prave počitnice, so uporabljali plastične krožnike in kozarce, da jim ne bi bilo treba pomivati posode. Nekega dne so moški vzeli čoln in šli ribarit. Ženske so se odločile, da se bodo pražile na soncu, Jana pa je rekla, da bo pospravila po kosilu. V naši državi bi smeti zažgali ali pa jih zakopali, ampak tam, kjer je živela Jana, so smeti brez zadržkov metali v reko, in to je storila tudi Jana. Ravno, ko je vrgla v reko zadnje papirnate krožnike in kozarce, je opazila, da je izginila njena ura.
|
|
Preberite več...
|
|
 Marija je bila edinka. Ko se je rodila, njena starša nista bila več zelo mlada, zato je bila zanju še posebej dragocena. Kako zelo previdno sta skrbela zanjo in kako ljubeče sta jo vzgajala ter jo učila o Bogu!
Zrasla je v lepo mlado damo. Nato pa je nekega dne povedala svojim staršem, da bi rada zapustila kmetijo ter odšla v mesto in si tam poiskala delo. Čeprav sta bila njena starša žalostna, da odhaja, sta ji vseeno pomagala pripraviti se za pot in pogumno sta mahala v slovo, medtem ko se je vlak z njuno drago hčerko hitro oddaljeval.
Marija je obljubila, da bo pisala vsak teden. Kako sta se mama in oče veselila teh pisem! Pripovedovala je o svojem delu in novih prijateljih ter o tem, kako lepo se ima v mestu. Ampak na žalost so njena pisma sčasoma začela prihajati vse redkeje in redkeje in nato so prenehala prihajati. Minevali so meseci, na kmetiji pa sta postajala oče in mati vedno bolj žalostna.
|
|
Preberite več...
|
|
 Hamisi je bil majhen afriški deček, ki je živel v živahni afriški vasici. Njegova mama je pogosto pekla palačinke na olju, ki jih je on potem nesel v središče vasi in jih prodajal mimoidočim.
Nekega dne je prodal približno polovico svojih palačink, ko je zaslišal pasji lajež. Skledo, v kateri je bil denar, ki ga je zaslužil, ter preostale palačinke je odložil na kamen in odhitel opazovat pasji pretep. Ko se je vrnil, je bil krožnik prazen. Palačinke so izginile, denar pa prav tako. V bližini je stalo pet fantov in Hamisi jih je jezen obtožil, da so ukradli njegove palačinke in denar.
»Nismo vzeli tvojih palačink,« so rekli fantje. »Kamen je pojedel tvoje palačinke in vzel tvoj denar.«
»Ne, ni!« je zavpil Hamisi. »Seveda je,« so rekli fantje. »Lažete!« je dalje vpil Hamisi.
|
|
Preberite več...
|
|
 Po podeželski cesti je vozil moški v popolnoma novem avtomobilu. Moral ga je pripeljati do stranke v mestu. Njegova svetlo rumena barva in kromirani odbijači so se svetili v soncu.
Voznik je ob robu ceste opazil štoparja in se odločil, da mu ustavi. Takoj ko se je fant usedel v avto, je voznik zaznal močan vonj po tobaku. Štopar je bil še najstnik.
»Bi ti bilo všeč, če bi imel tak avto?« je vprašal voznik.
»Uau! To bi bilo super!« je odvrnil fant.
»Ampak ne bi znal pravilno skrbeti zanj,« je odvrnil moški.
|
|
Preberite več...
|
|
 Fredi Oblak je imel razmršene rdeče lase, ki so bili redko kdaj počesani, njegov obraz je bil poln peg, njegov nos potlačen, noge pa so bile zelo krive. Otroci so mu dali vzdevek »Grdun«. »Hej, Grdun!« so ga pozdravljali fantje in dekleta. Seveda Frediju njegov vzdevek ni bil všeč. Zdelo se mu je, da ga nihče noče in da nikomur ni mar zanj. Tako je postal samotar, sam je plaval v reki in se sprehajal po gozdu.
Nekega sončnega popoldneva se je Fredi sprehajal po bregovih Vranjega potoka. Do njega je pritekel Dani, eden od fantov iz šole, in vpil: »Pridi hitro, Grdun! Moj brat Bojan se utaplja! Ne znam plavati, mislim pa, da ga je prijel krč. Moraš mu pomagati!«
|
|
Preberite več...
|
|
|
Uporabljaj svoje sposobnosti |
 Klemen in Tomaž sta živela na hladnem severu Evrope. Pozimi sta led in sneg prekrila vse površine. Strehe hiš in drevesa so bila pokrita z debelo svetlikajočo belo odejo.
V Klemenovem in Tomaževem domu je ogenj gorel noč in dan. Črni premog, ki so ga uporabljali za kurjavo, je bil shranjen v majhni sobi v kleti. V njej so bili trije veliki zabojniki za premog. Bili so kot ogromne škatle. V kleti je bilo shranjeno tudi sadje in zelenjava za ozimnico. Dolžnost obeh fantov je bila, da sta iz kleti prinašala vedra s premogom, kadar je bilo to potrebno.
|
|
Preberite več...
|
|
 Lutka je bila čudovita! (Prosim, fantje, ne odhajajte. Ta zgodba je namenjena tudi vam!) Imela je čudovite, dolge, zlate kodre in modre oči, ki so se zapirale in odpirale. Morda ni bila tako pristna, kot so nekatere lutke danes, ampak ta zgodba se je zgodila kar nekaj let nazaj. Kakor koli že, ko jo je Judita zagledala v izložbenem oknu, se ji je zdela najlepša punčka, kar jih je videla. Vsakič, ko sta šli z mamo po nakupih, je prosila, če se lahko za trenutek ustavita pri izložbi trgovine s punčkami.
Približeval se je božič in Judita je na glas upala, da bo dobila to čudovito punčko. Ker pa je bila lutka zelo draga, je vedno dodala: »Ali pa kaj drugega lepega.«
|
|
Preberite več...
|
|
 Kralj je bil ljubek majhen kuža s precej visokim laježem. Ampak kljub temu se je zdelo, da ne razume pomena »majhnosti« – ali pa raje ni razmišljal o tako nepomembnih stvareh, kot je velikost. Kar je bilo za Kralja najpomembnejše, sta bila pravi duh in navdušenje, ko pa je bilo potrebno pokazati pogum, je imel Kralj srce leva. Ničesar se ni bal, zato si lahko mislite, da je dobro služil svojemu gospodarju in gospodarici kot pes čuvaj.
Nekega dne je moral Janko, Kraljev gospodar, nujno za nekaj dni zapustiti svojo ženo Violeto ter oditi na delo v bližnji gozd. Violeta je vztrajala, naj mali Kralj spremlja njenega moža, ker bo tam v hribih osamljen. Zelo si je želela, da bi bil Kralj večji pes, ki bi lahko obvaroval njenega moža, če bi se slučajno znašel v nevarnost. Znano je namreč bilo, da je v tistih gozdovih v Ameriki veliko divjih živali. Janko se je smejal ob misli na nevarnost, čeprav si je želel, da mu ne bi bilo treba oditi.
|
|
Preberite več...
|
|
 Imaš morda dedka ali pa strica, ki je bil v 2. svetovni vojni? To je bila najhujša vojna, ki je kdaj divjala na svetu. Nekaj zelo krutih bojev se je odvijalo tudi na območju Amerike. Možje, ki so se med vojno borili na eni ali drugi strani, so storili nekaj zelo pogumnih dejanj. Na žalost je zaradi njihovega poguma moralo umreti na tisoče mladih mož. Prav tako so v krutih bojih pobili tudi ogromno nedolžnih moških, žensk in otrok.
Ena izmed zanimivosti je ta, da pravzaprav nihče ni pričakoval vojne. Nekega jutra so z neba trume sovražnih letal odvrgle svoje bombe na ameriško ladjevje v Pearl Harbourju. »Vojna v Pacifiku« se je začela!
Filipinski otoki so bili naslednja tarča in ni minilo dolgo, ko so se na obalah začeli izkrcavati sovražniki. Ko so videli, da prihajajo sovražniki, so mnogi filipinski vojaki zbežali in se skrili v gorah. Pravzaprav so se umaknili tudi ameriški vojaki in njihovi voditelji. Odšli so na manjši otok, ki je z večjim povezan z mostom.
|
|
Preberite več...
|
|
|
Začnimo 
Gregor je bil v velikih težavah. Igral se je na praznem dvorišču, ko so se naenkrat vdrla tla pod njegovimi nogami. Padel je v zelo globok star vodnjak. Na srečo pa Gregor ni padel prav na dno tega zelo globokega vodnjaka. Zataknil se je na majhni polici kakšnih petnajst metrov globoko.